Federalizem V tem modelu obstaja osrednja vlada, hkrati pa obstajajo tudi podnacionalne teritorialne enote, ki si delijo oblast. Tako se oblikujejo različne upravne ravni, vsaka s svojimi atribucijami, pristojnostmi in deleži oblasti.

V istem političnem sistemu so torej osrednja (ali zvezna) vlada in regionalne vlade, ki so odgovorne za upravljanje posameznih delov državnega ozemlja.

Federalizem v Braziliji

Ko smo pojasnili, kaj je federalizem, lahko spregovorimo o njegovi zgodovini v naši državi. V brazilskem cesarstvu, ki je obstajalo med neodvisnostjo leta 1822 in razglasitvijo republike leta 1889, je obstajala močna centralizacija javne uprave pod centralno vlado (Kabinet brazilskega cesarstva). Predsedniki provinc, ki so bili v tistem času enakovredni današnjim guvernerjem, so na primerdržav, je izbrala centralna vlada.

Ruy Barbosa je primer politika, ki je v zadnjih letih brazilskega cesarstva zagovarjal federalistični model ureditve države.

V Braziliji je bil od leta 1889, ko je bila razglašena republika in zrušena monarhija, sprejet federalistični model, ki je služil interesom regionalnih elit, nezadovoljnih z nadzorom, ki ga je centralna oblast izvajala nad nekdanjimi provincami imperija, ki so se z nastopom republikanskega režima začele imenovati države.

Tudi veljavna brazilska ustava, ki je bila objavljena leta 1988 po koncu vojaškega režima, vzpostavlja model federativne organizacije, ki deli pristojnosti in pooblastila med občine, zvezne države in Unijo.

Ustava iz leta 1988 je sedma v zgodovini neodvisne Brazilije, pred njo so bile sprejete ustava iz leta 1824 (brazilsko cesarstvo), ustava iz leta 1891 (prva v republikanskem obdobju), ustava iz leta 1934 (objavljena po revoluciji leta 1930), ustava iz leta 1937 (v času diktature Estado Novo, ki jo je odobril Getúlio Vargas), ustava iz leta 1946 (objavljena po koncu diktatorske oblasti Estado Novo), ustava iz leta 1967(Nekateri avtorji menijo, da so spremembe ustave iz leta 1967 z ustavno spremembo št. 1 povzročile nastanek nove ustave.

Med državami, ki so sprejele federativni model, lahko omenimo naslednje: Nemčija, Argentina, Avstralija, Brazilija, Kanada, Indija in Švica. Nekateri izpostavljajo Evropsko unijo kot pionirski model uporabe federalizma na večnacionalni ravni, tj. uporabe federalizma v zvezi nacionalnih držav.

Kakšen je namen federalizma?

Namen federalizma je ohraniti uravnoteženo delitev oblasti med osrednjo oblastjo, ki ima suverenost, in federativnimi enotami, ki sestavljajo federacijo. Na ta način je mogoče uskladiti nacionalno enotnost s priznanjem široke avtonomije prebivalstvu in upravam sestavnih ozemelj federacije. Tako imajo lahko ozemlja, kot so zvezne države, zakone in politike, ki soustrezajo njihovim posebnostim in zadovoljujejo interese njihovih prebivalcev, z izjemo pristojnosti, ki so pridržane izključno za centralno vlado.

Poleg tega se federalizem običajno obravnava kot ovira pred slabimi, neprimernimi ali tiranskimi politikami, ki jih lahko določi osrednja vlada, saj zagotavlja legitimnost in pravne instrumente, s katerimi lahko različne regionalne vlade zavrnejo uporabo neprimernih ali despotskih ukrepov.

V Združenih državah Amerike, katerih zgled je služil in služi kot zgled in navdih številnim zagovornikom federalizma, so iskali kompromis med zaznano potrebo po krepitvi centralne oblasti, ki ji je model, sprejet kmalu po neodvisnosti in urejen s členi konfederacije in večne unije, podelil malo praktične moči, in interesom zveznih držav, ki so že prej obstajale vod kolonij do neodvisnosti, da imajo upravno avtonomijo in zakonodajno avtonomijo, tj. da same odločajo o svojih politikah in sprejemajo svoje zakone.

Ta kompromis med lokalno avtonomijo in centralno oblastjo je predstavljal federalizem za snovalce Ustave Združenih držav Amerike, pravnega dokumenta, ki je nasledil člene Konfederacije in večne unije ter je še danes najvišji zakon Združenih držav.

Federalistični model, ki so ga sprejele Združene države Amerike, vključuje centralno vlado, ki je pristojna za zunanje zadeve in nacionalno obrambo, ter federativne enote, zvezne države, ki imajo široko zakonodajno in upravno avtonomijo.

Značilnosti federalizma

Za razumevanje koncepta federalizma je koristno analizirati nekatere značilnosti tega modela.

V federativni obliki državne ureditve je nacionalno ozemlje razdeljeno na območja, npr. dežele, katerih vlade so opremljene s posebnimi pristojnostmi, atributi in pooblastili ter imajo široko avtonomijo pri sprejemanju zakonov in upravljanju svojih ozemelj, pri čemer so vprašanja, pobude in pooblastila pridržana centralni vladi. Politična decentralizacija jeena od značilnosti federalizma.

V federalističnem modelu med federativnimi enotami, ki sestavljajo federacijo, ni hierarhije. ena ne posega v zakone ali upravo druge. federativne enote so med seboj avtonomne, čeprav nimajo suverenosti, ki jo ima osrednja oblast.

Prav tako ne določa hierarhije med federativnimi enotami in zvezno državo, ki ima vsaka svoje pristojnosti in področja delovanja.

Sodelovanje med zveznimi enotami in centralno vlado je pogosta značilnost federativnih modelov državne organizacije.

Federacijo lahko primerjamo s konfederacijo, ki je model, v katerem imajo sestavne države ne le avtonomijo, kot je to v primeru federacije, temveč tudi suverenost in vsaj implicitno ohranijo pravico do odcepitve, tj. do izstopa iz konfederacije. Poleg tega so konfederacije pogosto ustanovljene s pogodbami, federacije pa z ustavami.

Kakšna je razlika med suverenostjo in avtonomijo? Kakšna je razlika med eno in drugo? Suverenost se nanaša na sposobnost države, da zagovarja nadvlado svojih odločitev. Avtonomija je ime za sposobnost države, da upravlja svoje ozemlje in odloča o svoji politiki.

Zveza sindikatov

Kot je navedeno zgoraj, se izraz "federalizem" uporablja predvsem za obliko državne organiziranosti. Vendar pa lahko za širši in popolnejši pogled na pomen pojma federalizem dodamo, da se uporablja tudi za organizacijo drugih entitet, ki jih oblikujejo ljudje.

Primer uporabe federalizma pri organizaciji nečesa drugega kot države je sindikalna federacija. gre za model, v katerem obstaja osrednja sindikalna enota, s katero so povezane sekcije ali konfederacije, ki so pri sprejemanju odločitev avtonomne.